Renčanje

Pred kratkim mi je prišel pod roke zelo zanimiv članek na temo renčanja. Avtor (Pat Miller) močno odsvetuje, da bi psa kaznovali za renčanje in ga učili da tega ne sme početi. Renčanje po njegovem mnenju pomeni pasji klic na pomoč - da se v situaciji ne znajde in da se počuti zelo neudobno. Zato predlaga, da raje psa postopno in načrtno privajamo na situacije, v katerih renči, tako da sam preneha renčati, ko jih ne jemlje več za stresne. Prepoved renčanja lahko pomeni, da bo pes v nekem trenutku brez opozorila (renčanja) kar ugriznil, saj smo ga naučili, da ne sme opozarjati, da mu situacija ni všeč.
Več na to temo: http://www.dogicuts.com/index_files/growling.htm

Kako pa aplicirate uporabo nasvetov s tega članka pri vzgoji vašega kužka? Se obnese?

Naš kuža je dosedaj zarenčal samo dvakrat in sicer enkrat pri prehranjevanju in enkrat, ko sem ga poskušal odstraniti iz hčerkine postelje. Žal se je to zgodilo, preden sem prebral ta članek. Obakrat sem reagiral tako, da sem ga za vrat potisnil navzdol k tlom in ga kregal. Napaka!?! Pri tem nisem bil grob, sem pa bil odločen. Thulani je bil strašno užaljen. Od takrat ni zarenčal še na nikogar. Sem pa opazil, da je pri prehranjevanju previden in ne gre k polni posodi hrane s pravim veseljem. Sedaj poskušam to popraviti, tako da ga med prehranjevanjem nežno božam in z umerjenim glasom hvalim.
Sicer pa je najbrž za vsak primer, v katerem pes renči, potrebno poiskati način, kako mu takšno situacjo narediti nestresno - bojim se, da tu ni univerzalnega nasveta.

Več o renčanju si lahko preberete na mojpes.net


http://www.mojpes.net/forum/index.php/board,124.0.html

Teo je napisal/a:

Pred kratkim mi je prišel pod roke zelo zanimiv članek na temo renčanja. Avtor (Pat Miller) močno odsvetuje, da bi psa kaznovali za renčanje in ga učili da tega ne sme početi. Renčanje po njegovem mnenju pomeni pasji klic na pomoč - da se v situaciji ne znajde in da se počuti zelo neudobno. Zato predlaga, da raje psa postopno in načrtno privajamo na situacije, v katerih renči, tako da sam preneha renčati, ko jih ne jemlje več za stresne. Prepoved renčanja lahko pomeni, da bo pes v nekem trenutku brez opozorila (renčanja) kar ugriznil, saj smo ga naučili, da ne sme opozarjati, da mu situacija ni všeč.
Več na to temo: http://www.dogicuts.com/index_files/growling.htm

Članek je zelo zanimiv, čeprav moram reči, da se z načeli moderne psihologije predvsem v določenih zadevah zelo bije.

Dejstvo je, da je pri psu, predvsem tistemu, ki ga vodimo v urbano okolje ali pa ga nimamo posebej za namen varovanja (npr ovčarji, branilci čred) , tako agresija kot renčanje neželeno vedenje.

Enostavna osnovna pravila vzgoje psa pa so:
1. ZA KAR NOČEMO, DA BI PES POČEL, POSKRBIMO, DA MU VEDNO TO PREPREČIMO. Pes je bitje, ki se uči s ponavljanjem dejanja. Če bomo vedno preprečili, da bi recimo jemal copate iz predsobe, tega ne bo nikoli počel.

2. PES SE UČI S POSNEMANJEM OZIROMA Z OPAZOVANJEM. Zato mu pokažimo, da se problemi ne rešujejo z agresivnim vedenjem (zato se stresanje vratne gube ali pritisk k tlom odsvetuje).

3. PES ZELO SLABO GENERALIZIRA - če ga bomo vedno učili povelij v stanovanju, ni nujno, celo zelo verjetno je, da ne bo dojel, da mora zunaj na travniku enako izvesti povelje - zato se tudi svetuje, da se menjuje okolja pri učenju (najprej manj moteča, nato bolj). Zato se s trditvijo v članku, da se bo pes naučil, da ne sme nikoli renčati in bo kar ugriznil (v vseh morebitnih "ogrožujočih" situacijah), ne morem strinjati.

Poleg renčanja je tudi druga govorica telesa, ki nas kot lastnike, če le znamo in želimo opazovati, opozarja, kdaj je našemu psu neprijetno. Pes, ki bo soočen z neprijetno situacijo se bo najprej skušal umakniti.


V metodi, ki ju navaja (desensitisation in counter conditioning) se ne bi tu poglabljala - gre za zelo posebni metodi, ki pa še zdaleč nista tako široko uporabni, kot zasledimo v večini dostopne literature.

Raje se vprašajmo, zakaj se pes lahko odloči, da prvič ugrizne : zato ker mu je neka situacija, v kateri se je znašel, povzročila tako veliko frustracijo, da se je nanjo odzval z ugrizom. Po domače povedano - popustila mu je samokontrola in je "eksplodiral". Zakaj torej naše energije pri vzgoji psa ne bi raje usmerili v povečanje praga, da bo sposoben kontrolirati tako reakcijo?

Teo je napisal/a:

Naš kuža je dosedaj zarenčal samo dvakrat in sicer enkrat pri prehranjevanju in enkrat, ko sem ga poskušal odstraniti iz hčerkine postelje. Žal se je to zgodilo, preden sem prebral ta članek. Obakrat sem reagiral tako, da sem ga za vrat potisnil navzdol k tlom in ga kregal. Napaka!?! Pri tem nisem bil grob, sem pa bil odločen. Thulani je bil strašno užaljen. Od takrat ni zarenčal še na nikogar. Sem pa opazil, da je pri prehranjevanju previden in ne gre k polni posodi hrane s pravim veseljem. Sedaj poskušam to popraviti, tako da ga med prehranjevanjem nežno božam in z umerjenim glasom hvalim.
Sicer pa je najbrž za vsak primer, v katerem pes renči, potrebno poiskati način, kako mu takšno situacjo narediti nestresno - bojim se, da tu ni univerzalnega nasveta.

Pri primeru renčanja pri hrani je potrebno, da narediš tvojo prisotnost pri posodi zanj prijetno. Njemu daš neko srednje dobro hrano, ti pa imaš v roki priboljške. Približaš se in mu vržeš nekaj priboljškov v posodo. Varianta je, da držiš posodo v roki in z roko polno priboljškov šariš po posodi. Ko povsem sprejema tvojo prisotnost, se ga še dotikaš med hranjenjem - pri tem je pomembno, da se ga dotikaš čisto sproščeno, mimogrede, kot da je to nekaj najbolj naravnega. Jemanje posode med hranjenjem odsvetujem. Ko se vidiva, se lahko malo več pogovoriva o tem.

Glede renčanja, ko mu ne paše, da ga potegneš dol s postelje pa postopaš tako: ne zmeniš se za renčanje in ga potegneš odločno dol s postelje - ob tem je umesten odločen "NE!". Bistveno je, da izvedeš, kar si se nameril, do konca, on pa da dojame, da ko Teo reče dol, se to tudi zgodi, ne glede na to, kaj bo on naredil (renčal, odskoči, se uprl, cvilil itd.). Če se ti izmakne, ga primeš in mirno posadiš na tla ali v boks. Zamisli si cilj, in ga izpelji do konca.

Tole z renčanjem se je zgodilo kak teden po tistem, ko smo Thulanija pripeljali domov. Od takrat se renčanje ni več ponovilo. Pravzaprav je postal Thulani zelo ljubek kuža, ki daje poljubčke prav vsem, ki mu to dovolijo. S postelje ga brez težav spravi tako hčerka kot žena - s preprostim ukazom 'dol'. Običajno 'speče' samo užaljeno faco, vendar vedno uboga. Tudi pri prehranjevanju ne kaže nobenih znakov stiske in ne reagira, če mu z roko sežem v posodo (to lahko naredi vsakdo, tudi tri leta stara nečakinja). Edino na začetku, ko mu posodo s hrano položim, se obotavlja in me malo sumnjičavo pogleduje in ne sili k hrani, tudi če je lačen. Hrane se loti, šele ko mu večkrat spodbujajoče rečem, naj le vzame.

pozdravljen teo in maj in morebiti še kdo na forumu.....glede renčanja moram povedati svoje mnenje, ki pa ni predmet prebranih študij ampak predmet dosedanjih izkušenj z mojimi prejšnjimi psi in tudi thabo pri tovrstni vzgoji ne bo vzgojen oziroma naučen drugače..... pes v svojem okolju mora poznati hirarhijo kot tako in mora vedno, ponavljam vedno, vedeti kje je v družini njegovo mesto in njegova vloga..... pes name kot na svojega gospodarja ne sme in ne more zarenčati....če se to zgodi, se lahko zgodi samo enkrat in takrat mu moraš pokazati kdo je gospodar, sicer bo postal gospodar v vašem krdelu pes sam, vi pa boste samo njegov dober prijatelj in lastnik, kar pa verjetno noče nobeden od vas......s tem ne mislim, da moraš psa fizično zbiti, kot bi to v naravi naredil vodja tropa, moraš pa mu pokazati kdo je tisti, ki bo ukazoval v vašem domu.....iz izkušenj povem, da je kar nekaj mojih znancev to bitko s svojimi pasjimi ljubljenci izgubilo a zato zanje sobivanje ni slabše, je pa takšno kot ga narekuje pes, ne oni; mogoče je za koga od vas to tudi sprejemljivo a vam zagotavljam, da bo pes svojo samovoljo vse bolj stopnjeval in če mu tega ne priučite kot mladiču, mu boste še manj kot odraslemu psu in kar naenkrat bo to pasje bitje obvladovalo vas, ne vi njega; včasih so poteze, ki jih moramo narediti z namenom, da kužka nekaj naučimo, krute in težavne; velikokrat imamo več težav s samim sabo (s tem mislim na doslednost) kot s kužki a edino vztrajanje in preprostost je recept do tega, da bo naš kuža postal član družine s katerim bomo lahko brez težav odšli kamorkoli in kadarkoli....pot do tu pa je verjemite dolga a jo moramo vsi skupaj hoditi z veseljem....saj smo konec koncev pasji ljubitelji....lp uroš

Povsem se strinjam z Urošem - torej pes mora vedeti kdo določa kaj v družini t.j. poznati mora pravila bivanja v družini, kaj sme in kaj ne sme in pri tem moramo biti dosledni. Ko ga teh stvari učimo, moramo biti dosledni, odločni, vendar umirjeni in ne ihtavi. Nuditi mu moramo pozornost in ljubezen (a je to sploh vprašanje, ko pogledamo te rjave učke?), vendar si jo mora vseeno zaslužiti - najprej z lažjimi nalogami, nato s težjimi, če ima slabši dan spet z lažjimi...

lep pozdrav in veliko veselja s kužki!

Uroš, seveda, povsem se strinjam s tabo - o tem, da moramo zelo natančno in odločno pokazati psu, kje je njegovo mesto v 'krdelu', ni dvoma. Kako mu to pokažemo, je pa najbrž že nekoliko daljša zgodba. Iz teorije in prakse pri vzgoji psov, ki je veljala še pred kakimi 20 leti, se je danes razvila povsem nova teorija in praksa, ki ima boljše rezultate kot prejšnja, uporablja pa veliko manj 'nasilna' sredstva/metode za vzgojo psov.
Če se vrnem k renčanju. Renčanje sem dosedaj razumel kot pasji poskus uveljavljanja svoje volje - torej vrsta 'upora' in poskus napredovanja na lestvici hierarhije. Zato sem tudi pri prejšnjem psu na renčanje reagiral zelo odločno - s prijemom za vrat in stiskanjem k tlom. Skratka z neko vrsto grobosti, ne pretirane a vendarle grobosti. Članek, ki sem ga omenil pa govori o renčanju na način, ki se mi je zdel zanimiv in vreden razmisleka, ker renčanja ne vidi samo kot 'upor' psa proti avtoriteti vodje krdela, ampak tudi kot stisko psa v določeni situaciji. Ker ima najbrž renčanje v različnih situacijah različen pomen (skratka, ni vsako renčanje že kar poskus napredovanja na hierarhični lestvici), je pogled, ki ga zagovarja avtor članka, tudi uporaben.